Celotna pot do vasice Majiwa je trajala 34 ur, vedeli pa smo, da bo naporna in utrujajoča. Leteli smo v Istanbul, kjer smo čakali 8 ur, nato pa še 2 dodatni uri zaradi zamude letala. V vmesnem času smo na letališču pregledali vse duty free shope ter doživeli hladen tuš zaradi cen burgerjev v eni izmed restavracij s hitro prehrano. Za tem nas je čakal 7 ur trajajoč let do kenijskega glavnega mesta – Nairobija. Po prevzemu prtljage nas je čakala carina. Na letališču smo bili dogovorjeni z letališkim zdravnikom, ki je odprl prtlajago ter pregledal ustreznost materiala. Po krajšem pogajanju je carinski uradnik odobril uvoz naše opreme. Vse skupaj je trajalo pičlih 20 minut.
Ker je letališče v Nairobiju na obrobju mesta, smo se predhodno dogovorili z voznikom Edwardom, ki nas je odpeljal do avtobusne postaje v središču mesta. Ko smo izstopili iz avtomobila, so nas vsi z začudenjem opazovali. Nagovarjali so nas z »muzungu, muzungu, how are you« (»muzungu« v prevodu pomeni beli človek). Hvaležni smo bili za Edwardovo pomoč, saj je avtobusna postaja zelo hektično urejena in kaotična. Na primer promet pri postaji je urejal ter usmerjal naključni mimoidoči. Prav tako smo morali opraviti varnostni pregled prtljage z detektorjem kovine, ki je sicer piskal (v prtljagi smo seveda imeli kar nekaj ostrih kirurških inštrumentov), vendar nihče ni privzdignil obrvi. Sama avtobusna postaja je imela le en peron, nekakšen tunel, iz katerega so avtobusi eden po eden speljevali. Veseli smo bili, da smo ujeli avtobus, saj nas je zaradi zamude letala skrbelo, da ga bomo zamudili.
Pred nami je bila osemurna vožnja z avtobusom, s katero smo prepotovali tretjino države. Sama vožnja je bila razburljiva, ampak zaradi slabih cest dokaj neudobna. »Vožnja v škarjice« po regionalnih cestah je vsekakor posebna vrlina, ki jo je naš sicer umirjeni šofer zelo dobro obvladal. Prav tako ne smemo pozabiti na t.i. »pravilo večjega«; avtobus je zaradi svoje velikosti vedno imel prednost, četudi je na slovenskih cestah nikoli ne bi imel. Med potjo smo bili priča vsej veličini ekvatorialnega podnebja: od hude vročine preko rahlega rosenja do hude nevihte. Močno deževje nam je celo zalilo del ročne prtljage, saj je voda pronicala preko sten in oken avtobusa. Kljub vsemu smo zaradi utrujenosti ter dolgotrajnega potovanja dobršen del vožnje prespali.
Naposled smo le prispeli v Bondo – večje mesto v bližine naše vasice Majiwe. Po nas je prišel Marvin ter nekaj predstavnic prejšnje odprave. Po prihodu so nam razkazali prostore, zatem pa smo skupaj pojedli večerjo. Hitro smo se odpravili spat, saj so nas naslednji dan že čakali pacienti, ki smo jih obravnavali skupaj s prejšnjo odpravo.
Začetek dela na kliniki je bil po dolgi in naporni poti seveda naporen, vendar smo se hitro utekli v dinamiko dela. Prvi dan smo se sicer še malo lovili – »katera zdravila moram za to bolezen že predpisati?!« – vendar so nam bila dekleta prejšnje odprave pri tem v veliko pomoč. Sicer je bilo z vsakim pacientom res malo lažje in predvsem hitrejše, ostaja določen strah pred odgovornostjo. Zavedanje, da si odgovoren za zdravje bolnika in to brez sofisticirane laboratorijske in slikovne diagnostike, je lahko na začetku kar zaskrbljujoče. Po drugi strani pa nas pomirja in spodbuja zadovoljstvo pacientov, ki so srečni, da jim lahko z našo pomočjo pomagamo. Prav tako nam ob strani stoji tukajšnje osebje, na katerega se vedno lahko obrnemo po pomoč.
Ne smemo pa pozabiti na življenje v tukajšnem okolju. Vsak izmed nas se je upravičeno spraševal: »ali bom zdržal/-a«. Zunanji WC »na štrbunk«, spanje pod mrežami za komarje, insekti, projekt ročnega pranja perila – vse našteto je le nekaj tegob, ki nas pestijo. Vendar je privajanje z vsakim dnem lažje. V veliko veselje nam je, da živimo na posesti, kjer je veliko zelenja ter živali (psi, kokoši, zajčki, krave, koze itd.)
Naj omenimo še hrano. Za zajtrk toast ali sveže pečen Marušin kruh ter obvezno (!) svež in zelo okusen avokado. Za kosilo in večerjo pa poleg priloge vedno zelje, ki je na začudenje celotne ekipe izredno okusno. Ena izmed večerij pa nas je prijetno nasmejala: pomfri, jajca in zelje :’D
Do naslednjič!
